Preizkušnja "Trailcat200"

Ni skrivnost, da si v prihodnosti želim nastopiti na TOR330, zato sem si za vmesno stopničko izbral Trailcat200. S približno 200 miljami in 15.000 višinskimi metri se mi je ta tekma zdela ravno pravšnja. Posebnost te tekme je, da je trasa neoznačena in da ima zelo malo okrepčevalnih postaj – na celotni trasi jih je bilo le sedem, od tega tri tranzitne. Pot poteka skozi prečudovito naravo v okolici Pradesa, pelje pa tudi mimo manjših odmaknjenih mest in vasic.

V sredo ob polnoči smo štartali iz Pradesa. Zunaj je bilo nekaj manj kot 10 stopinj – idealno za tek. Tekel sem v družbi Galena Reynoldsa in Martina Perrierja. Iskanje prave poti je bilo na trenutke precej zahtevno. Kljub temu da je nadmorska višina nizka, so v teh koncih prave gore s prepadnimi stenami, katerih ne gre podcenjevati. Pogosto se zgodi, da tečeš po polici, ki se naenkrat konča. Ko ugotoviš, da je prava pot kar 50 do 100 metrov nižje, pod steno, obrneš in iščeš točko, kjer si zgrešil smer. Noč je minila mirno, kljub stalnemu izgubljanju. Zjutraj se končno lahko nagledamo okolice. Prvih 100 km pretečem v 13 urah, občutek imam, da imam energije za izvoz. Že nekaj časa tečem sam v vodstvu.
Popoldne začnejo padati prve kaplje dežja. Dodatno vodno hlajenje mi v tem trenutku kar paše. Pride druga noč. Okoli 120. kilometra se razmere naenkrat poslabšajo. Temperatura v trenutku strmoglavi, dež zamenja sodra, pihati začne močan veter. V trenutku je vse okoli mene belo. Iščem zavetje, da lahko nase oblečem vsa oblačila, ki jih imam, in po nekaj minutah ga končno najdem. Sem med stenami, a navigacija kaže, da sem na pravi poti – kar me preseneča, saj poti ni videti. Kmalu zagledam verigo, ki visi iz stene, in ugotovim, da me čakajo plezalni vložki. Ko lezem čez steno, mi drsi in ko pod sabo pogledam črnino, mi postane jasno, da je to enosmerna pot. Ko končno pridem na vrh, me zajame gosta megla. V temi in megli hitro zgrešim pot in prava umetnost je, da jo ponovno najdem. Ko jo končno najdem, sledi še eno presenečenje. Zaradi obilnega deževja so se poti spremenile v hudournike. Z gore se spuščam v vodi. Občutek imam, da tavam celo večnost. Ko končno pridem v dolino, me tam pričaka direktor dirke. Pove mi, da so zaradi slabih razmer zaprli pot, po kateri sem ravnokar prišel, in da sem edini, ki je šel čez. Na mojo smolo so se razmere poslabšale, ko sem že bil na poti. V nogah imam približno 30 kilometrov in 2.000 višinskih metrov več od ostalih.

Pridem na drugo tranzitno postajo – za mano je 170 km – in odločim, da je čas za spanje. Čez eno uro se zbudim in s težavo spravim nazaj na mraz. Energije imam ogromno. Še vedno pada dež, poti pa so še vedno potoki. Zdaj je že dan. Pot me pelje mimo slapov. Vode je ogromno in slapovi izgledajo veličastno. Nadaljujem naprej. Za slapovi me čaka Luca Papi. Pravi, da morava prečkati reko. Najdeva najbolj plitek del in greva čez. Voda je kljub temu precej globoka, zato paziva, da ne vidiva slapa še z druge perspektive . Skupaj nadaljujeva in ure ter kilometri hitro minevajo. Pridemo do zadnje tranzitne postaje, kjer se najine poti ločijo. Vzel sem si nekoliko več časa in zamenjal čevlje. Celo noč in dopoldne sem hodil po vodi, kar se pozna na stopalih. Nova obutev je super, a že po petih minutah moram prečkati reko. Do zadnje postaje je še 20 km. Začne se tretja noč. Vlečem se. Z mišicami nimam težav, problem so gležnji, ki so popolnoma zatečeni. Odveže se mi čevelj, pa me tako zebe v roke, da ga ne morem zavezati. Nekako mi uspe priti čez to krizo. Na zadnji postaji si privoščim vročo juho, ki jo natočim še v softflask, da me malo pogreje. Genialna ideja! Do cilja je še 30 km in 1.800 višinskih metrov. Celotna trasa je bila zelo tehnična, tukaj pa je v glavnem makadam. Imam še dovolj energije za dokaj hitro hojo, vendar začnem halucinirati. Kamenčki v makadamu se spreminjajo v obraze, predmete in napise. Vzpon je zaradi tega precej zanimiv. S spustom se halucinacije končajo. Malo tečem, malo hodim. Do cilja sta samo še dva kratka vzpona. Na uri mi zmanjka baterije. Ustavim se, za silo napolnim baterijo in grem naprej.
V cilj pridem drugi po 52 urah in pol. Ker sem edini pretekel celotno traso, so mi od tega rezultata odbili dobrih 10 ur. Končni rezultat je torej 41 ur, 54 minut in 4 sekunde – več kot dovolj za zmago.
Za mano je najbolj divja preizkušnja v življenju. Pohvaliti je potrebno prostovoljce, ki so opravljali odlično delo – ni se kaj dosti poznalo da sem tekel brez supporta. Rad bi se zahvalil vsem za podporo in čestitke. Še posebej pa bi se rad zahvalil TopAtlet, ki me podpira pri mojih projektih. Samo Rakusa in Ana zlata sta! High5 geli in izotoniki so spet opravili odlično delo.
Ker je letos rok za prijavo na TOR330 mimo, se bom po vsej verjetnosti udeležil Swisspeaks 380. Torej izzivov ne bo zmanjkalo